VZROKI ZA LETOŠNJE PADCE ČEBEL
Prestopna leta veliko obetajo, a malo dajo, kar se je pokazalo tudi za lansko. Posebne vročine ni bilo, zato pa dovolj moče brez daljših poletnih sušnih obdobij, zato je bilo v naravi vse do pozne jeseni več cvetnega prahu in nektarja kot običajna leta.
Pričakovali bi, da bodo zato šle čebele v zimo močnejše kot običajno kljub slabi kostanjevi paši. Ponekod je bilo res tako. Toda na posameznih, tudi večjih območjih, pa smo opazili naslednje: Ob enako slabi kostanjevi in lipovi paši kot prejšnje leto 2015 so vse zaloge tega cvetnega prahu okrog gnezd izginile že konec julija, novega pa skoraj ni bilo. Opažali smo tudi bistveno večji delež brezmatičnih družin, predvsem pa pojav brezmatičnosti kmalu po začetku zaleganja novih matic ne glede v kakšnem vremenu in mesecu so se prašile. Predvsem od junija dalje so bile čebele brez vidnih vzrokov napadalne, živčne. Narejenci s tremi sati zalege formirani v kostanjevi paši ali takoj po njej, so le to v avgustu skrčili na dva satka, za sat do dva boljše so bile le gospodarske družine, ki so prav tako imele med zalego in venci hrane namesto cvetnega prahu cca. pet centimeterski venec praznih celic ne glede ali so bile dražilno krmljene ali ne. Enako stanje se je nadaljevalo tudi septembra, za kar sem krivil čudne pogoje prestopnega leta. V drugi polovici septembra so se čebele na skoraj vseh stojiščih že »cufale,« pa čeprav sem še kako pazil, da ne bi polival sirupa, varoo sem pa temeljiteje odpravil kot prejšnja leta. Cufanje in odmiranje je konec septembra, dokončno pa do konca oktobra preraslo v splošno odmiranje in posledično tudi rop ter popolno izpraznitev panjev ne glede na to, ali so imele več ali manj varoe. Tako je šlo od prejšnjih nekaj sto v november le okrog deset družin, zdaj ( 25. 02. 017) pa je živa le še ena grižava družinica na treh ulicah.
Podobno stanje je v večjem delu litijske in šmarske občine, predvsem v kotlini, saj jih je od skupnega števila družin (cca. 2500) padlo 900 do 1000. Podobno je okrog Čateža, v Mirnski dolini, ponekod okrog Novega mesta, Beli krajini, na Ljubljanskem barju, v Selški dolini in še kje, nekateri čebelarji in nekatera širša območja pa prekomernih padcev niso doživela. Izbira sredstev in način ukrepanja proti varoi ne pokaže nobenih pravih zaključkov in vzrokov za ohranitev ali padec družin. Vsaj približno točnih podatkov o izgubah družin ni, ocenjujemo pa, da je v državi padlo vsaj 50 do 70 000 družin, kar je za več kot 1000 letnih bruto plač škode! O tem pač ne čebelarji, ne čebelarska stroka in zveza, predvsem pa veterinarji molčijo, saj je priznanje padca pač sramota. Veterinarska stroka, ki je zadolžena za zdravje čebel molči predvsem zato, ker so tudi sami imeli večjo izgubo družin kot običajno.
Zakaj je do teh padcev prišlo? Na podlagi do sedaj zbranih podatkih in razmišljanja ocenjujem, da je na splošno le v 30 odstotkih kriva varoa, ostalo pa azijska nosema (Nosema cerana), ostali virusi pa kot posledica varoe.Azijska nosema, ki je prešla na naše z indijske čebele šele v zadnjem desetletju. Za razliko od evropske noseme, (Nosema apis), ta bolj kot evropska prizadene čebelja čreva. Razmahne se predvsem preko leta in je ne opazimo, ker se čebele ne podelajo, zdravil zanjo pa enako kot za staro nosemo niso več v prodaji. Obstajajo le razkužila na osnovi joda in pomagala oz. blažila kot so pelin z borovimi vršički oz. »KAS«,probiotik EM ,»Nozevit« iz Hrvaške, ki je izdelan na osnovi hrastovega lubja (tanin). Prenaša se enako kot evropska nosema preko krme, ropa, vode in pribora, enako se tudi razkužuje. Spore, s katerimi se prenaša, so skoraj enake evropski, vidne so pod mikroskopom z npr. 400-kratno povečavo, zato jo bo lahko vsaj malo vešč čebelar diagnosticiral sam in zdravil, če bo potrebno. Vsekakor bomo morali biti nanjo pozorni, saj nihče, najmanj pa še veterinarji, ne vedo, ali se bo letos potuhnila, pa morda še kako leto, ali pa bo udarjala kar naprej.
Za azijsko nosemo je značilno, da čebelam brez vidnih znakov skrajšuje življenje. Čebele so zaradi obolelosti nervozne, zato pikajo, kar je tudi prvi znak, da je z njimi nekaj narobe. Drugi znak je povečano število brezmatičnih družin, predvsem izguba novih matic. Obenem pojedo ves cvetni prah okrog zalege, novega pa skoraj ni več. Obolele mladice ne morejo oskrbovati zalege, to čebele spijejo, njen obseg se pa zmanjša kot v popolnem brezpašju. Mladice se glede na obolelost pred šestnajstim dnem prelevijo v pašne čebele, ki potem živijo le še nekaj dni in tudi kaže, da ne morejo nabirati ne medičine, ne cvetnega prahu. Panj se pospešeno prazni, čebele se v krčih opotekajo na brade in na tla, kjer odmrejo. V krčih se z nogami zatikajo druga v drugo in vrte enako kot pri ropu, zato mislimo, da gre zanj. Običajno nazadnje ostane v panju le matica z nekaj čebelami. Če je slika enaka v vseh panjih čebelnjaka, pravega ropanja z mastnimi bradami ni, saj ni več čebel sposobnih zanj kot tudi ne za obrambo pred njim in za jemanje hrane, ki se popolnoma ustavi. Menim tudi, da bi polovico družin rešil bodisi s pelinom, bodisi z »Nozevitom,« če bi vsaj na začetku avgusta vedel to, kar vem sedaj. O tej novi nosemi ni napisano skoraj nič. Vse, kar sem do sedaj o njej zbral, mi je povedal »striček Google,« le tu in tam je padla kakšna informacija od za to dejavnost plačanih, pa še to bolj zaradi vztrajnega vrtanja in zvitosti. (Država stoodstotno plačuje med 30 in 40 visoko izobraženih kadrov samo iz naslova čebelarstva, z letošnjim padcem čebel pa smo čebelarji izgubili nad 1000 letnih bruto plač. Žal si tudi tokrat moramo pomagati sami.
Janez Firm
