Zakaj je slovenski med lahko sporen?
Ob nedavni Aferi Debevec z razkritjem uporabe nedovoljenih zdravil proti varozi, je zaradi nepremišljene izjave g.Bizjak… daje tretjina slovenskega medu oporečna, duh ušel iz stekleničke, ki je sprožil burne odzive potrošnikov, čebelarjev in ČZS, saj smo čebelarji postali najbolj grešna ovca med vsemi in utrpeli nemalo škode. Zdaj je čas, da se vpletene službe in organizacije lotijo pospešenega reševanja nakopičenih problemov.
Toda to so pravzaprav obstranski problemi, ki se bodo lahko hitro rešili in hvala bogu, da so potrošniki poskočili. Gre namreč za to, da bo čebelarski vrh zaradi pritiska od zunaj končno le razmislil o nazadnjaški in zgrešeni tehnologiji čebelarjenja v zastarelem AŽ panju. To namreč odločujoči gospodje že desetletja branijo z vsemi sredstvi, čeprav nimajo nobenega strokovnega argumenta v prid vztrajanja pri svojem. Omeniti moramo, da imamo od vseh okoliških dežel najslabše pašne danosti, zato moramo čebele večkrat krmiti sladkorjem kot drugod. Predvsem pa imamo najbolj zastarel panjski sistem, ki ga poleg nekaj držav bivše Jugoslavije ne uporablja nihče več. Ker je panj premajhen, je delovno intenziven zato ima premajhno zalogo hrane, kar nas dodatno sili k dokrmljevanju tudi med pašnimi obdobji. Zato so se pojavile uspešne večje različice, ki pa ne morejo odpraviti glavne pomanjkljivosti tradicionalnega AŽ panja, to je prekratek in previsok satnik, zaradi katerega ni mogoče v njem razviti dovolj močne družine. Težko pridelati čist in glede ostankov zdravil ter sladkorne zaloge primeren med, ki ga potrošniki vse bolj zahtevajo. Pri previsokem satniku tudi ne moremo uspešno gojiti gospodarskih družin v dveh etažah, zato moramo satnike z zalego in vencem medu z sladkorja redno prestavljati v medišče, kjer ga ob najmanjši nepazljivosti točimo skupaj s čistim medom. Poleg tega dajemo v medišče le najstarejše sate, ki potemnijo med in mu dajo slabši okus, kar je vedno manj sprejemljivo. Zato se tudi po svetu uveljavljajo nižja medišča, kamor ne moremo dati zaleženih satov in kjer med točimo iz deviških satov, pred zdravljenjem pa medišča sploh odstranimo do naslednje pomladi.
Le panji ki teh napak nimajo, bodo zaradi zahtev varne prehrane in higiene imeli prihodnost in prej ko jih bomo pričeli zavestno uvajati, večje pridelke bomo imeli, laže in dražje ga bomo prodali. Sedaj je pri nas biološko primernim panjev samo za vzorec . Bolj se ne uveljavljajo, ker jih ne moremo zložiti v čebelnjak, še bolj pa zato, ker v njih čebelarimo po AŽjevski miselnosti in šparovno, zato ne dajo optimalnih rezultatov. Tu in ob Aferi Debevec bi se ČZS morala vzeti k sebi in resno pretehtati položaj ter zavestno in celovito usmeriti razvoj tehnologije v tej smeri.
Razprava o varnem medu je prišla ravno ob pravem času, da opozorimo čebelarje in javnost, da bo panj, ki bo v največji možni meri rešil problem ostankov kemikalij in sladkorja v medu, povečal pridelek in ohranil naš priljubljeni čebelnjak že na trgu. Nakladni panji za starejše ljudi zaradi dvigovanja naklad namreč niso primerni in težko se je odpovedati lepemu, udobnemu in k duši priraslemu čebelnjaku. Zato je znani vsestranski čebelarski strokovnjak Pavle Zdešar po nekaj deset letih intenzivnih poskusov razvil panj, s katerim je optimalno odgovoril na vse bistvene zahteve bodočega čebelarjenja v naših razmerah. Njegov panj, ki je že postavljen in naseljen na treh kamionih, je najbolj kompleten, univerzalen, izoliran in sodoben panj gledano v svetovnem merilu, a uporaben predvsem za alpske dežele, kjer enako kot pri nas poznajo čebelnjake, v katere ga postavimo. Glede na napisano in v skrbi potrošnika in splošno razumevanje, je pri njem največja novost dovolj dolg in nižji satnik medišča, iz katerega bomo točili najbolj kakovosten in najmanj onesnažen ter neoporečen med. Pomembno za čebelarje pa je, da je to po satnikih in prostornini ter načinu dela v njem nakladni panj, ki se (za nas) odpira od zadaj in postavi v skladovnico čebelnjaka, enako kot AŽ panj. Edino, na kar se bodo morali čebelarji zares navaditi, je drugačen satnik, ki zahteva spremenjen način čebelarjenja in bistveno večjo stalno zalogo hrane v njem.
ČZS ima zadnja dva mandata odlično in delovno vodstvo ter dobro svetovalno službo, ki jo plačuje država. Žal pa ni samostojna, ker je popolnoma podrejena politiki vodstva ter zakrknjenim, popolnoma okorelim, naravnost »zaplombiranim« gospodom, ki jih v kakršnekoli spremembe ne prepriča noben argument. To se mora spremeniti! Stroka mora biti nad politiko, ne obratno! Stroka mora povedati kaj rabimo, politika naj pa to izvršuje.
Za uvedbo boljšega panjskega sistema in tehnologije se zavzemajo neobremenjeni mlajši člani in vodstva društev, med drugim tudi v Litiji, kjer je naš predsednik S. Rozina predlagal, da ob gradu Bogenšperk postavimo nov društveni čebelnjak z novimi, različnimi panji, dva večja čebelnjaka sta pa že pripravljena za nove zdešarjeve panje.
Janez Firm
