PANJI IZ IZOLATIVNIH MATERIALOV

PANJI IZ IZOLATIVNIH MATERIALOV

1. del

(Za objavo v SČ, daljša verzija)

Pomembnost toplotne izolacije

Z vidika čebeljega bivališča je najpomembnejši volumen in njegova oblika, zatem pa  že njegova toplotna prevodnost oz. neprevodnost. Od vseh današnjih vrst panjev so mrazu in vročini najbolj izpostavljeni standardni nakladni panji iz 20 milimeterskih desk, med katerimi je tudi veliko rež in prepiha. Predvsem vročini v poletnih mesecih so izpostavljeni AŽ panji v čebelnjakih, še bolj pa v kontejnerjih in tovornjakih. Daleč najbolj izolirani so bili v preteklosti kranjiči zaradi podolžne lege in odetosti v otavo, mah ali pleva. Drevesna dupla s 5 – 10 cm vlažnega živega lesa in skorje, po katerih so se dvigali hladni sokovi, so bila idealni hladilniki poleti, pozimi pa ravno zaradi vlage lesa precej manj. Čebele so v notranjosti dupel pustile nedotaknjeno 2 – 3 cm debelo plast prhline ravno zaradi izolacije. Tudi lega dupel v senčnih krošnjah je poleti močno zmanjšala pregrevanje, spomladi pa zaradi golih vej in višine omogočala hitrejše reakcije čebel na toploto, s tem pa hiter spomladanski razvoj.

Dobra izolacija panjev je torej pomembna predvsem zgodaj spomladi in kasneje v poletni vročini. Čebele namreč sledijo razvoju vegetacije z enomesečno zamudo, saj jih le svež cvetni prah in medičina ter višja toplota in podaljševanje dneva poženejo v    razvoj zalege. Zato v osrednji Sloveniji čebele v lesenih panjih dosežejo največji obseg zalege šele v zadnji tretjini aprila oz. na polovici cvetenja sadnega drevja. Polno nabiralno moč pa dosežejo šest tednov kasneje, torej konec maja v času cvetlične paše, ko se je poznoaprilsko leglo razvilo v vojsko nabiralk. To pa je več kot mesec dni prepozno! Optimalno bi bilo, da bi bile čebele v polni nabiralni moči že sredi aprila oz. v času brstenja in cvetenja sadnega drevja takrat, ko se narava najbolj množično prebuja, ko je v naravi največje izobilje cvetnega prahu in medičine. Če bi to lahko dosegli, bi bila cvetlična paša na sadnem drevju, in javorju v povprečju najmočnejša paša kljub takratnim nižjim temperaturam in nestanovitnemu vremenu. Tako pa se takrat čebele šele razvijajo in paše predvsem na divji češnji, borovnicah, oljni ogrščici in vrbah skoraj ne morejo izkoristiti. Nekoliko bolj izkoristijo javorjevo in cvetlično pašo tik za tem, vendar niti še kasnejše akacijeve paše ne morejo dočakati v polni nabiralni moči. Ob slabem izkoristku paše tudi ne smemo zanemariti do polovice večje dnevne porabe medu za samo vzdrževanje toplote v klasičnih lesenih panjih, kot je v optimalno izoliranih panjih, poleti pa bistveno manjše izgubljanje zalog in življenjske energije čebel v vročini. Če pomislimo na ta prihranek zalog oz. pridelka medu, je jasno, zakaj pridelajo čebelarji v stiropornih panjih vsaj deset kg več medu kot v enakih panjih iz lesa, kljub temu, da še ne znajo optimalno izkoristiti prednosti teh panjev.

Da bi rešili problem toplotnih izgub in s tem pospešili čimprejšnji razvoj družin, lesene panje odevamo v najrazličnejše materiale, vendar je vlažna lesena notranjost panja, ki je posledica hladne stene in s tem plesnenja, še vedno ostala nerešena. S pojavom lahkih izolativnih materialov pa smo dobili možnost izdelovati panje tudi iz njih. Najprej so se v svetu uveljavili polistirenski plemenilčki, saj je bilo majhne plemenilčke najlaže izdelati, obenem pa ti zaradi šibkosti družinic rabijo največjo toplotno zaščito. Vzrejevalec matic Marko Debevec je tako že pred dvajsetimi leti uspel s svojim plemenilčkom s štirimi enotami vlitim iz trde poliuretanske pene, ki se dobro obnese in čebele v njem celo prezimijo, kar v lesenem plemenilču enake velikosti ni možno.

Prvi uspešno izdelani panji vliti iz trdega stiropora so se pojavili nekoliko kasneje, saj je bilo treba rešiti tehnološke probleme, med katerimi je bil tudi stroškovno najzahtevnejši dovolj trden model, ki prestane ekspandiranje s paro pod visokimi pritiski, da je vlitek dovolj trd, da ga čebele ne zgrizejo, sicer bi bila potrebna še učinkovita in neškodljiva notranja zaščita naklad. Debelina sten teh panjev variira glede na proizvajalca od 3,5 do 6 cm. Tako se je v Evropi in po setu pojavilo veliko izdelovalcev teh panjev (Lega, Quarti in Pitarresi v Italiji, Frankenbeute v Nemčiji, Beebox na Finskem, Lison na Poljskem, Pierco v ZDA in drugi). Ti panji se uspešno uveljavljajo predvsem v severnih deželah, kjer že prevladujejo nad lesenimi, cenovno pa so primerljivi ali celo cenejši in trajnejši od lesenih, če seveda z njimi ravnamo previdno, obenem pa jih lahko brez težav popravljamo sami in le z domačim orodjem in lepilom celo na licu mesta in naseljene.

Čebelarjenje v teh panjih je enako kot v lesenih. Najpomembnejša razlika je v skupnem letnem donosu medu, ki je posledica manjših toplotnih izgub in močnejšega razvoja predvsem zgodaj spomladi. Čebele najprej v njih bolje prestajajo julijsko in avgustovsko vročino, zato obdržijo bistveno več zalege, tudi trotovske. Zaradi dveh visokih LR naklad plodišča z vsaj 20 kg zalog medu in cvetnega prahu gnezdo ob dobri matici ostane v obeh nakladah, zato so družine že jeseni močnejše kot v trietažnem AŽ panju. Dokler še niso v zimski gruči, čebele ob zunanji temperaturi 5 st. Celzija sedijo po stranicah naklad, saj jih ne zebe. V februarju pa imajo najmanj toliko zalege kot najboljši AŽ panji v marcu! Če ne ukrepamo, so prvi roji možni že v začetku aprila, ko imajo te družine zaleženih vsaj 15 satov in to tudi krajne, saj je panj dovolj topel. Te družine torej po mojih izkušnjah in po pripovedi drugih čebelarjev v številčnosti in razvoju prednjačijo cele tri tedne pred tistimi v lesenih panjih! Torej jim manjka le dobrih 10 dni do izenačenja z razvojem rastlinstva!

Tudi v šestsatnih DB pršilčkih iz stiropora, ki so pri nas namenjeni za vzrejo družin za izvoz, sem vsa leta opažal isto. Ker so vliti iz dvaindvajset milimeterskega stiropora, so družine v njih že slabše izolirane kot tiste v gospodarskih panjih, vendar pred lesenimi sedemsatnimi AŽ pršilčki, ki imajo enako veliko površino satja, v razvoju prednjačijo pred njimi 7 – 10 dni. Če bi bila izolacija debelejša, pa bi še več. Če sem hotel te rezervne družine krotiti do akacijeve paše, sem jim moral odvzeti tri do štiri sate zalege in jim namestiti naklado, z odvzeto zalego pa delal narejence. Ob normalni paši sem tako večinoma točil vseh šest satov oz. dobrih deset kg na panj, nakar sem jih zopet delil. (Glej članek Štefana Šemna v SČ št. 9/2014, str. 282 in 283 ter članek J. Firma na spletni strani ČD Litija(cd-litija), »Pridelovanje medu v rezervnih družinah«.)

PANJI IZ IZOLATIVNIH MATERIALOV

1. del

Domači panji iz izolacijskih plošč

V deželah, kjer čebelarijo v nakladnih panjih svetovnih mer, je bilo smiselno izdelati drage močne kalupe za vlivanje vseh delov panjev iz tršega stiropora, saj se jim to zaradi velikih serij izplača in so ti panji ob enaki trajnosti cenejši kot leseni. AŽ panj pa tehnično ni možno vliti, serije bi bile zanemarljivo majhne in zato predrage. Dalo bi se pa vliti npr. pet do sedemsaten pršilček, vendar bi bil model še vedno predrag za okrog 2000 prodanih primerkov letno.

Rešitev se je pokazala v gradbenih stirodurnih in drugih ploščah, iz katerih se je pojavilo že nekaj izvedb šestsatnih pršilčkov po vzoru vlitih DB pršilčkov iz Italije. Te plošče lahko brez težav žagamo ali režemo s pomočjo vročine ter jih zlepimo z vodoodpornim lepilom. Toda posnemovalci teh pršilčkov niso dodali nobene bistvene prilagoditve za sate AŽ mere razen že znanih. Vse prilagoditve do sedaj se namreč odpirajo le od zgoraj, stanejo že 15 – 25 eu, medtem ko je vlit DB pršilček dostavljen na dom le 13 eu. Povrhu je vsak izdelovalec tem lepljenim kopijam dodal kakšen nepotreben dodatek npr. streho v obliki in funkciji za zaščito lesa za lesen nakladni panj, leseno žrelo, razne utore in lesne vstavke za krmljenje, kar je izdelke le podražilo in zakompliciralo. Najhujše pa je, da jih ne moremo postaviti enega na drugega v čebelnjak.

Druga težava je primerna zaščita krhkih izolacijskih plošč, ki so obenem tudi nosilne stene panjev. Za pršilčke je nekako najprimernejša debelina sten 30 mm, vendar za to dimenzijo na trgu ni višje kot osnovna trdota 300 kPa. Trših debelejših plošč ni smiselno razpolavljati z vročino, ker se zvijejo, če jih pa prežagamo, pa izpostavimo grizenju in udarcem njihovo krhkejšo notranjost. Tako tak panj izdelan iz plošč te trdote brez dodatne zaščite predvsem na žrelu in okrog krmilnih lukenj zdrži le eno sezono, zato se niso razširili.

Normalen deset in večsatni gospodarski AŽ panj je iz izolativnih plošč brez dodatne opore in zaščite težje izdelati in ne poznam nobenega uspelega poizkusa v tej smeri razen Zdešarjevega. Lahko pa sami izdelamo normalen LR ali DB nakladni panj ali AŽ nakladni panj. Takšen LR panj se mi je pokazal za polovico cenejši kot vliti vzorci nemškega »Frankenbeute,« ki je ob dobri kakovosti in dostopnosti še najcenejši med njimi (nekaj nad 100 eu za panj s štirimi ali petimi nakladami, a brez satnikov) in se mi enako dobro obnese. (Glej tudi članek Vlada Avguština v SČ št. 3/2014, str. 85-87.) Enako dobro se obnese tudi stirodurni široki DB panj domače izdelave.

Enako mi je uspelo močno izboljšati šestsatni AŽ pršilček iz stirodura, ki je dovolj trden in stabilen brez lepljenja. Zato ga lahko poljubno sestavljamo in razstavljamo, kar je precejšnja prednost pri transportu in preselitvi družin iz njega. Bistveno pa je, da je popolnoma zaščiten proti grizenju in ga odpiramo in krmimo od zgoraj ali od zadaj, kakor pač hočemo. Postavimo ga lahko na dež ali v čebelnjak enega na drugega enako kot vse druge AŽ panje. Dodal sem mu tudi snemljivo naletno desko in zaporo prezračevalne mrežice, ki služi tudi kot testni vložek, na vrhu satov pa je tudi še prostor za vstavitev pogače. Glede na željo kupca bo lahko izdelan tudi iz novega negorljivega materiala (Weber therm plus ultra 020), ki je enkrat bolj izolativen, vendar tudi enkrat dražji. Ker je zanimanje za omenjene novosti in posnemanje veliko, sem ga zaščitil na Patentnem uradu kot inovacijo v smislu idejne in tehnične zasnove pod št. P-201500002.

Izdelovanje in vzdrževanje

Panje iz izolacijskih plošč lahko zaradi mehkosti materiala izdelamo sami tudi samo z osnovnim orodjem ki ga uporabljamo doma za splošne namene. Plošče namreč lahko žagamo ali režemo s cekas ali volframovo žico in jih zlepimo. Za panje, ki bodo na suhem zadostuje vodoodporno PVC lepilo (Mekol D3 ali D4), za panje, ki bodo stalno na prostem pa poliuretansko lepilo, s katerim tudi v debelem sloju zaščitimo plošče okrog žrela, krmilnih lukenj in drugje, kjer so najbolj izpostavljene grizenju. Mesta, kjer odpiramo pokrov s pomočjo panjskega noža lahko zaščitimo s prilepljenim lesom, plastiko ali pločevino, enako tudi režo za obešanje dodanih obešal za satnike, v izvrtane luknje za prehod čebel do krmilnih mest lahko vstavimo rebrasto električarsko pvc cev. Ne sme pa biti gladka, saj se po letu ali dveh tako zgladi, da čebele težko plezajo po njej. Posebno krmilno korito na vrhu in prostor za sati kot je običaj pri lesenih AŽ panjih je nesmiseln, ker poveča prostornino, ki jo morajo čebele ogrevati, panj pa podraži in poveča. Najboljše se obnesejo 5 litrska krmilna vedra, katerega pokrov na sredini 2 – 3x prebodemo z žebljičkom ali šilom. Tega rabimo za dražilno krmljenje, za dopolnilno krmljenje pa pokrov z 10 – 12 luknjami, za prevoz sirupa na stojišče pa uporabljamo nepreluknjane pokrove. Vedro poveznemo na pokrov oz. streho panja, ki naj ima izvrtano 16 mm veliko luknjo, ki je sicer zamašena s plutovinastim zamaškom. V čebelnjaku, kjer so ti panji v skladanici pa uporabljamo 5 litrsko kantico nameščeno za panj, čebele se pa hranijo po elektrikarski cevi 23/28 mm z mrežico na dnu. Priporočljivo je tudi, da je nad sati 15 – 18 mm prostora, kamor lahko položimo kilogramsko pogačo. Ko te ni, na sate položimo čim debelejšo plastično ali drugo folijo s prostorom za prehod čebel ob robovih in manjšo luknjo na sredini pod izvrtano luknjo v pokrovu. Ker stirodur in podobni materiali ne prepuščajo vlage, moramo v dno obvezno izžagati vsaj 1dm2 veliko luknjo za zračenje in odtok morebitne odvečne vlage, ki jo prelepimo s plastično ali kovinsko mrežo. Zunanjost panjev obvezno zaščitimo oz. prebarvamo, sicer jih bosta sonce in dež vsako leto stanjšala za cca 0,3 mm in tudi krhkejši bodo postali. Za premaz so dobre poceni fasadne barve, ki so nekoliko plastične. Pred barvanjem jih moramo obvezno premazati z emulzijo, da se barva dovolj prime. Boljše, a dražje so običajne barve za les ali kovino, ker so obstojnejše. Pročelje in pokrov premažemo dvakrat, za druge stene pa je dovolj enkratni premaz. Naseljene panje imamo na legah v času vegetacije razmaknjene zaradi nevarnosti mravelj in vešč, pozimi in zgodaj spomladi pa so lahko stisnjeni skupaj. Tudi lesene lege ne smejo biti trhle, sicer se pod nje rade naselijo mravlje, ki podaljšujejo gnezda v krhek stirodur in med panje.

Tudi popravilo teh panjev je lahko in ga lahko opravimo tudi na terenu. Največkrat jih poškodujemo sami pri nepazljivem odpiranju, ko poči pokrov ali stena, ob nošnji z eno roko, ko se odkrhne del stene, pri prevračanju panjev med prevozi in z leg. Največkrat pa je popravilo potrebno zaradi glodanja čebel sinic, žoln, polhov, miši in vran ter krokarjev, ki posamezen panj dobesedno razkopljejo na koščke, kar je sicer redko in le na odmaknjenih gozdnih stojiščih. Tam  panje obdamo s protitočno mrežo ali z mrežo za zasenčevanje. Manjše luknje preprosto zamažemo s fasadnim lepilom, lahko jih z olfa nožem obrežemo ter z istim ali drugim lepilom prilepimo prilegajoč vstavek in spoje prepleskamo, ko se posuše. Pazljivo ravnanje z njimi in dovolj širok nož za odpiranje panja ter pleskanje po nekaj letih, ko se stara barva spere, je zagotovilo, da bodo ti panji imeli enako življenjsko dobo kot leseni ob polovični ceni ob lažjem delu in ob večjem pridelku. In tudi: Kdor je začel uporabljati lahke in priročne pršilčke iz stiropora ali stirodura, lesenih noče več!

PANJI IZ IZOLATIVNIH MATERIALOV

 (Krajša različica oz. izvleček)

Za čebelje bivališče je najpomembnejši volumen in njegova oblika ter toplotna prevodnost. Mrazu in vročini so najbolj izpostavljeni nakladni panji iz tankih desk, AŽ panji predvsem v kontejnerjih in tovornjakih pa poletni vročini. V najbolje izoliranih panjih so družine močnejše že jeseni, spomladi pa dosežejo polno nabiralno moč do tri tedne prej! Zato lahko v takšnih panjih izkoristimo tudi pašo na sadnem drevju, ki  družinam v klasičnih lesenih panjih ni nedosegljiva.

S pojavom lahkih izolativnih materialov smo dobili možnost izdelovati panje tudi iz njih. Najprej so se pojavili poliuretanski in polistirenski plemenilčki, nato šele gospodarski nakladni panji vliti iz dovolj trdega polistirola (stiropora), ki ga čebele ne zgrizejo. Debelina njihovih sten je 3,5 - 6 cm (Lega in Quarti v Italiji, Frankenbeute v Nemčiji, Beebox na Finskem, Lison na Poljskem, Pierco v ZDA). Ti panji se uspešno uveljavljajo predvsem v severnih deželah, kjer že prevladujejo nad lesenimi. Cenovno  so primerljivi ali cenejši in trajnejši od lesenih nakladnih panjev. Čebele v njih bolje prestajajo poletno vročino, jeseni obdržijo bistveno več zalege, tudi trotovske. Zaradi dveh LR naklad plodišča in nad 20 kg hrane, gnezdo ob dobri matici ostane v obeh nakladah, februarja pa imajo toliko zalege kot najboljši AŽ panji v marcu! Če ne ukrepamo, so prvi roji možni že v začetku aprila, ko so zaleženi tudi krajni sati. Šestsatni DB pršilčki za vzrejo družin za izvoz, vliti iz 22mm-skega stiropora, so po volumnu enaki lesenim 7satnim AŽ pršilčkom, a kljub pol slabši izolaciji še vedno v razvoju prednjačijo pred njimi 7 – 10 dni. Do akacijeve paše sem jim moral odvzeti dva do tri sata zalege in dodati doma izdelane naklade. Te so ob normalnih pašah dale nad deset kg na panj, nato sem delal narejence. (Glej članek Štefana Šemna v SČ št. 9/2014, str. 282 in 283 ter članek J. Firma na spletni strani ČD Litija (cd-litija), »Pridelovanje medu v rezervnih družinah«.)

Domači panji iz gradbenih izolacijskih plošč

AŽ panj žal tehnično še ni možno vliti, serije bi bile premajhne in zato predrage. Tudi 5 – 7 satni pršilček, ki se ga da vliti, bi bil še vedno predrag zaradi premajhnih serij. Zato čebelarji lepijo stirodurne in druge plošče v naklade in panje. Žal izdelovalci kopij DB pršilčkov za AŽ panje teh niso dovolj zaščitili proti grizenju. Dodali so le nebistvene in nepotrebne dodatke, zato ti že stanejo do 25 evrov. Najhujše pa je, da se odpirajo le od zgoraj, zato jih ni mogoče postaviti v čebelnjak. Najprimernejša debelina sten za pršilčke je 30 mm, vendar za to dimenzijo na trgu ni višje trdote kot 300 kPa. Trše debelejše plošče se pri razpolavljanju zvijejo, prežagana notranja stran je krhkejša, zato s tem ne pridobimo nič. Ostane nam nujnost zaščite materiala predvsem na žrelu in okrog krmilnih lukenj. Ker ta problem še ni rešen, se ti pršilčki še niso množično razširili, kljub komaj tretjinski ceni glede na lesene.

Problem sem rešil sam in boljše kot sem pričakoval. Ker ni zlepljen, ga poljubno sestavljamo in razstavljamo, a je vseeno dovolj trden in stabilen. Popolnoma je zaščiten proti grizenju, odpiramo in krmimo ga od zgoraj ali od zadaj. Postavimo ga lahko na dež ali v čebelnjak enega na drugega enako kot AŽ panje. Dodano ima snemljivo naletno desko in zaporo prezračevalne mrežice, ki služi tudi kot testni vložek, na vrhu satov pa je še prostor za pogačo. Glede na željo kupca bo lahko izdelan iz negorljivega materiala, ki je enkrat bolj izolativen, vendar dražji. Ker je zanimanje za omenjene novosti in posnemanje veliko, sem ga prijavil na Patentnem uradu kot inovacijo idejne in tehnične zasnove pod št. P-201500002 in bo kmalu na trgu.

Normalen gospodarski AŽ panj iz izolativnih plošč je težje izdelati in ne poznam še nobenega uspelega poizkusa v tej smeri razen Zdešarjevega. Lahko pa sami izdelamo normalen LR ali DB nakladni panj ali AŽ nakladni panj s tremi etažami iz 5 – 6 cm debelih stirodurnih plošč trdote 700 kPa. Te zaščitimo le na prežaganih mestih in okoli žrela. Ti panji so za polovico cenejši kot uvoženi vlitki in se enako dobro obnesejo.

Izdelovanje in vzdrževanje

Za izdelavo rabimo samo domače osnovno orodje za splošne namene. Plošče žagamo ali režemo s cekas ali volframovo žico. Za panje, ki bodo na suhem zadostuje vodoodporno PVC lepilo, za panje na prostem pa poliuretansko lepilo. Z njim tudi v debelem sloju zaščitimo plošče okrog žrela, krmilnih lukenj in drugje, kjer so najbolj izpostavljene grizenju. Mesta, kjer odpiramo pokrov s pomočjo panjskega noža lahko zaščitimo s prilepljenim lesom, plastiko ali pločevino, enako tudi režo za obešanje dodanih obešal, v luknjo za prehod čebel do krmilnih mest vstavimo rebrasto električarsko cev, ne pa gladko. Krmilno korito in prostor za sati nista smiselna, ker panj podražita in povečata. Krmimo s krmilnimi vedri, s tremi pokrovi: Prvega za dražilno krmljenje na sredini s šilom prebodemo 2 – 3x, drugega za hitro dokrmljevanje 10 – 12x, za prevoz pa uporabljamo nepreluknjane pokrove. Vedro poveznemo na pokrov panja, ki ima 16 mm veliko luknjo, sicer zamašeno s plutovinastim zamaškom. V čebelnjaku pa krmimo s kantico nameščeno za panjem, čebele pa se hranijo po elektrikarski cevi 23/28 mm z mrežico na dnu. Nad sati naj bo 15 – 18 mm prostora, kamor lahko damo kilogramsko pogačo. Ko te ni, na sate položimo čim debelejšo plastično folijo s prostorom za prehod čebel ob robovih in manjšo luknjo na sredini. Ker stirodur ne prepušča vlage, v dno izžagamo vsaj 1dm2 veliko luknjo za zračenje in odtok vlage, prelepljeno s plastično ali kovinsko mrežo. Zunanjost panjev prebarvamo, sicer jih bosta sonce in dež letno stanjšala za cca 0,3 mm in postali bodo krhki. Za premaz uporabimo nekoliko plastične fasadne barve, ki so poceni ali običajne barve za les ali kovino, ki so obstojnejše. Pročelje in pokrov premažemo dvakrat, za druge stene pa je dovolj enkratni premaz. Naseljene panje na legah v času vegetacije razmaknemo zaradi mravelj in vešč, pozimi in zgodaj spomladi jih pa stisnemo skupaj. Lesene lege ne smejo biti trhle, sicer se vanje naselijo mravlje, ki podaljšujejo gnezda v krhek stirodur in med panje. Popravilo panjev je lahko, zalepimo jih lahko tudi naseljene in celo na terenu. Največkrat jih poškodujemo pri nepazljivem odpiranju, ko poči pokrov ali stena, ob nošnji z eno roko, ko se odkrhne del stene in pri prevračanju. Popravilo je največkrat potrebno na žrelu zaradi glodanja čebel in ptic predvsem na odmaknjenih gozdnih stojiščih. Tam panje obdamo s protitočno ali zasenčevalno mrežo. Manjše luknje preprosto zamažemo s fasadnim lepilom, lahko jih z olfa nožem obrežemo ter prilepimo prilegajoč vstavek in spoje prepleskamo. Pazljivo ravnanje z njimi in dovolj širok nož za odpiranje panjev ter ponovno pleskanje po nekaj letih je zagotovilo, da bodo ti panji imeli enako življenjsko dobo kot leseni ob polovični ceni, ob lažjem delu in ob večjem pridelku. Predvsem pa kdor je začel uporabljati lahke, učinkovite in priročne pršilčke, lesenih ne bo hotel več!

Moj portret, če bi me radi gledali

Sl. 1: Najstarejša znana priredba šestsatnih pršilčkov iz 30mm-skega stirodura za AŽ sate (Novak, Grosuplje) na stojišču. Zaradi žrela spredaj in zadaj lahko panj zgodaj spomladi obrnemo, da se čebele krmijo s prenašanjem medu nazaj. Odpira se samo od zgoraj.

Sl. 2: Novejša različica s pitalnim koritom in širšo streho – le odpiranje od zgoraj, tudi brez notranje zaščite proti grizenju.

Sl. 3: Nakladno listovni AŽ pršilček »Pamž«, popolnoma razstavljiv, ki se odpira od zgoraj ali od zadaj, zato gre v skladovnico. (Še nezaščitena delovna verzija št. 2, avtor J. Firm, št. Pat. Prijave P-201500002.)

Sl. 4: Oba načina krmljenja

Sl. 5: Delovna verzija doma izdelane normalne LR naklade nemškega »Frankenbeute« zgoraj, spodaj z dvema originalnima 2/3-skima nakladama. V obeh nakladah LR satje 1/1. Originalna naklada iz trdega stiropora in domača naklada iz stirodura trdote 700 kPa sta debeli 50mm. Nizki nakladi so spodaj zaradi prestavljanja družine s sati na običajno LR satje in še brez podnica. »Prevajanje« družin na zaleženem satju je možno med vsemi svetovnimi merami satnikov in AŽ sati. Levo šestsatni DB pršilček »Quarti« iz 21mm debelega stiropora redno naseljen nad pet let.